Lade Inhalt...

Dante Gabriel Rossetti: "Ecce Ancilla Domini". Proseminarska naloga iz ikonografije

Hausarbeit 2014 21 Seiten

Kunst - Kunstgeschichte

Leseprobe

KAZALO

1 UVOD

2 PREDIKONOGRAFSKI OPIS SLIKE

3 IKONOGRAFSKA ANALIZA

4 RAZVOJ IKONOGRAFSKEGA MOTIVA
4.1 IKONOGRAFSKE NOVOSTI V ECCE ANCILLA DOMINI

5 BRATOVŠČINA PRERAFAELITOV IN ROSSETTI

6 VERSKO DOGAJANJE

7 POEZIJA ROSSETTIJA

8 ZAKLJUČEK

9 SLIKOVNO GRADIVO

10 SEZNAM LITERATURE

1 UVOD

V svoji proseminarski nalogi bom predstavila zgodnje delo britanskega slikarja, pesnika in člana bratovščine Prerafaelitov Danteja Gabriela Rossettija Ecce Ancilla Domini, naslikano leta 1850.(Slika 1) Rossetti jeupodobil skozi zgodovino pogosto uporabljan motiv Oznanjenja, vendar je s svojointerpretacijopresekal tradicijo klasičnih svečanih upodobitev.

Mojo pozornost je najprej pritegnila neobičajna upodobitev Marije, ki je skrčena in stisnjena ob steno, njen pogled je prežet s strahom, nezaupanjem. Njeno krhko, bledo telo, če odmislimo svetniški sij, ne izžareva nikakršne božanskosti, ki bi bila primerna za mater Božjega sina. V proseminarski nalogi bom poskušala najti razlog te nenavadne Rossettijeve upodobitve, osredotočila se bom na njegovo marijansko poezijo in razložila njegovo dojemanje Marije Device ter njegov odnos do nje.

2 PREDIKONOGRAFSKI OPISSLIKE

Na sliki sta dve osebi, umeščeni v skromno opremljeno belo sobo z oknom v ozadju, skozi katerega vidimo drevo in modrino neba. Slikar ni uporabil pravilne perspektive, tla namreč prehajajo v steno brez vidne ločnice, zato prostor deluje klavstrofobično. Postelja, ki je s perspektivično skrajšavo postavljena vzporedno steni, je edini element, ki ustvarja občutek globine na sliki. Za posteljo stoji temno moder zastor, nad njim je pritrjeno stojalo za oljenko, iz katere plapolajo zlati plameni. V spodnjem desnem kotu okna lebdi bel golob, ki ima okrog glave zlatnimb. V prvem planu slike desno stoji zloženo stojalo za vezenje, preko katerega visi rdeč trak, na katerem so izvezene tri bele lilije.

Dekle sedi na postelji, nogi ima skrčene k sebi in privita je ob steno. Oblečena je v preprosto dolgo belo obleko. Njen drobni obraz, ki ga obkroža zlat nimb, je bled in v kontrastu z bakreno rdečimi lasmi, ki ji padajo čez prsi. Pogled dekleta, ki je usmerjen v belo lilijo, izdaja strah in negotovost. Zdi se, da ne razume geste moškega. Mladenič stoji pred njo. Tudi on je oblečen v belo tuniko, ki je ob straneh odprta in razkriva njegovo mišičasto telo. Okrog gležnjev mu plapolajo zlati plamenčki, zaradi katerih se zdi, kot da lebdi. Njegov obraz, obkrožen z zlatim nimbom, deluje mirno in zbrano. Upodobljen je v profilu. V desni roki drži lilijo s tremi cvetovi, med katerimi je eden še neodprt. Lilija, ki je središče slike, ustvarja diagonalo med dekletom in nebom. Z levo roko angel izraža gesto miru in pozdrava.

3 IKONOGRAFSKA ANALIZA

Rossetti je upodobil motiv Oznanjenja, ki ga v svojih evangelijih opisuje Sveti Luka. Nadangel Gabriel, božji glasnik, je obiskal Marijo iz mesta Nazaret in ji napovedal, da bo brezmadežno spočela in rodila Božjega sina in odrešenika človeštva, ki naj ga poimenuje Jezus. Marija je ponižno sprejela usodoin se od angela poslovila z besedami » Ecce ancilla Domini; fiat mihi secundum verbum tuum « (Glej, dekla sem Gospodova in zgôdi se mi po tvoji besedi) (Lk 1, 26–38). Pri Oznanjenju se izoblikuje temeljno sporočilo krščanstva. To je srečanje božjega in človeškega ter napoved rojstva Kristusa Odrešenika, ki bo trpel in umrl za grešno človeštvo.

Ikonografsko gledano Rossettijeva slika večinoma sledi ustaljenemu načinu upodabljanja motiva Oznanjenja v krščanski ikonografiji. V njej opazimo renesančno tradicijo. Nizozemski vpliv je viden v sami postavitvi dogodka v notranji interier, Marijin odziv pa spominja na slikarstvo Simona Martinija. Zlata nimba označuje Nadangela in Marijo kot božji osebi. Plamen v oljenki in bel golob v ozadju oznanjata obvezno prisotnost Svetega Duha pri dogodku. Modra barva zastora in neba predstavlja Marijino modrost in duhovno zrelost. Zaznamuje jo kot nebeško kraljico in simbolizira njeno plemenitost.[1]

Drevo v ozadju je lahko aluzija na Drevo življenja in znanja dobrega in zla, ki stoji v središču Rajskega vrta. Lahko predstavlja tudi Jesejevo drevo, ki predstavlja Kristusove prednike.[2]

Na sliki prevladuje bela barva, ki simbolizira nedolžnost Device. Prav tako njeno čistost telesa in duha simbolizira lilija. Omenja se že v Stari zavezi, kjer označuje plodovitost, lepoto, neomadeževanost in duhovno cvetenje. Lilija je rajska cvetlica, simbol neminljive lepote in sreče.Lahko predstavlja Marijo samo, kot model čistosti, ponižnosti in vere. Bela lilija, ki ji jo predaja nadangel, simbolizira Marijino izbranost in odločitev, da bo svoje življenje posvetila Kristusu, hkrati pa opozarja na brezmadežno spočetje.

Oznanjenje je prvi dogodek v Svetem pismu, v katerem se pojavi Marija, zato s predajo lilije simbolično sprejme tudi vrlino čistosti in nedolžnosti telesa in duha.[3] Marijin pogled na sliki je osredotočen na neodprt cvet lilije, ki lahko simbolizira Logos ali Kristusa.[4]

Rdeči trak z dokončanimi izvezenimi lilijami predstavljaizvršitev Marijine usode, brezmadežno spočetje in rojstvo Božjega sina.[5]

4 RAZVOJ IKONOGRAFSKEGA MOTIVA

Oznanjenje je poleg Križanja eden izmed največkrat upodobljenih svetopisemskih motivov v zgodovini.

Najzgodnejša upodobitev oznanjenja je freska v Priscilijinih katakombah v Rimu iz prve polovice 3. stoletja. (Slika 2) Marija je oblečena v tuniko po rimskih zgledih. Sedi na stolu in posluša moškega, ki je k njej pristopil z dvignjeno roko. Angeli so v zgodnje krščanski umetnosti upodobljeni brez kril, saj so jih hoteli ločiti od krilatih poganskih puttov. Motiv oznanjenja je bil pri prvih kristjanih verjetno razumljen kot začetek Kristusove zmage nad smrtjo.[6]

Z razglasitvijo Marije za Mater Božjo na efeškem koncilu leta 431 se je začel intenziven razvoj mariološke ikonografije. Podoba Marije je postala avtonomen ikonografski motiv, njene upodobitve so se začele pogosteje pojavljati na bolj imanentnih prostorih cerkve. Začel se je tudi intenziven razvoj Marijinega cikla. Oblikovali so se številni narativni prizori, najprej povezani le z Jezusovim otroštvom in pasijonom, v 6. stoletju pa so se razširili na Marijino življenje pred Oznanjenjem in po Jezusovi smrti.[7]

Detajl slavoločnega mozaika iz rimske cerkve Santa Maria Maggiore iz druge četrtine 5. stoletja prikazuje Marijo kot vladarico na prestolu. (Slika 3) Poleg nadangela Gabriela dogodku prisostvujejo še trije angeli, kar je nenavadno, saj je v svetopisemskem dogodku nadangel sam obiskal Devico. Na mozaiku se prvič pojavi bel golob. Na Nikejskem koncilu leta 325 so namreč določili goloba kot primeren simbol za upodobitev Svetega Duha. Vendar ker so ga povezovali z Venerinim kultom, je upodobitev v cerkvi Santa Maria Maggiore naslednjih nekaj stoletij ostala osamljen primer.[8]

Marijin kult je bil posebno močan na Vzhodu, novi tipi se večinoma oblikujejo v Bizancu. Vpliv se razširi tudi na Zahod, ki pa bizantinske tipe upodobitev sprejema z precejšnjo svobodo. V upodobitvah zaznamo večji naturalizem in izpostavljanje čustvenosti. Prevladuje motiv prestolujoče Marije z Detetom. V otonski umetnosti so pomemben del umetniške produkcije zaznamovali rokopisi, kjer so iluminatorji pogosto upodabljali odlomke iz Marijinega življenja. Upodobitev oznanjenja iz Codexa Egberti, ki je nastal okrog leta 985 v Trierju, je postavljena pred mesto Nazaret, medtem ko je oznanjenje v Aachenskemu evangeliariju Otona III postavljeno v antični tempelj.[9] (Slika 4, Slika 5)

V gotski umetnosti Marija postaja vse bolj človeška, mila, razumevajoča. Izpostavljen je materinski vidik. V skupini Oznanjenja iz ostenja osrednjega portala zahodnega pročelja stolnice v Reimsu iz druge polovice 13. stoletja Marija ni več upodobljena kot kraljica, ampak kot dekle, katere obraz je daleč od idealiziranega lepotnega tipa.[10] (Slika 6) Zaradi vpliva frančiškanske ideologije se Marija ne pojavlja več kot kraljica, temveč pri branju psaltra.Oznanjenje Duccioja je postavljeno v škatlast prostor. Angel v pokleku Mariji prinaša palmove veje, ki so simbol Marijine zmage nad smrtjo. (Slika 7) Motiv Oznanjenja v gotiki dobi svoj prostor na vrhu slavoločne stene, kjer je na desni strani upodobljena Marija v pokleku, na levi pa nadangel Gabriel. Lahko sta umeščena v arhitekturno kuliso ali v abstraktno ozadje. Primer take poslikave je Giottova freska v kapeli Scrovegni iz 1303– 1305.[11] (Slika 8)

Oznanjenje je bilo priljubljen motiv med nizozemskimi umetniki. Zaradi dvodelne zasnove dogodka je bilo pogosto umeščeno na krila oltarjev. Najstarejši primer je Oznanjenje na Gentskem oltarju Jana van Eycka, ki je nastal okrog 1423–32. Prizor je naslikan na zunanjih stranicah. Postavljeno je v enovit meščanski interier s pogledom skozi okno. Marija je upodobljena pri bralnem pultu, nadangel Gabriel pa ji prinaša bele lilije. Pri oltarju Merode, ki ga jemed leti 1425–28 naslikal Robert Campin, Oznanjenje zavzema osrednjo tablo. Upodobljen je trenutek Kristusovega učlovečenja. Iz zgornjega levega kota leti drobni Jezušček na zlatih žarkih, ki predstavljajo Svetega Duha. Hkrati so žarki tradicionalna prispodoba Marijinega devištva in imajo enak pomen kot bela lilija v vrču.[12] (Slika 9, Slika 10)

V duhu nove humanistične miselnosti v času renesanse je Marija največkrat upodobljena v opravi sočasne meščanke ali aristokratinje, še vedno pa se poudarja njena materinska vloga. Umetniki večjo pozornost namenjajo upodobitvi čustev, psihologizaciji oseb, odnosu med protagonisti in pripovednosti.Abstraktne kulise dogodka zamenja perspektivično pravilno upodobljen prostor, ki pa ni nikoli popolnoma zaprt. Z okni, vrati ali stebri se prostor odpira in vodi gledalčev pogled v daljavo.[13] Oznanjenje so upodobili vsi veliki renesančni umetniki. Da Vincijevo Oznanjenje je prepredeno s simboli vzetimi iz preteklost,kot so barva oblačil, molilni pult, knjiga in lilija. (Slika 11) S simboliko je zaznamovano tudi ozadje. Vrtovi, ki so pogosto upodobljeni v ozadju, so aluzija na paradiž. Rastlinje se nanaša na mariološko simboliko.

Baročne upodobitve Oznanjenja so zaznamovane z dramatičnimi gestami in močnimi čustvi, ki na trenutke mejijo na patetiko. Glavni namen slike je poveličevanje Gospoda in vzbujanje čustev pri verniku.[14] Rubens je Marijo postavil v teatralno razgibano dogajanje. Nadangelova draperija je bogato nagubana, njegovi spremljevalci putti so upodobljeni v razgibanih držah. Sliko ožarja zlata svetloba, ki gledalca spominja na božanskost dogodka, hkrati pa je simbol Svetega Duha. (Slika 12) Caravaggio je za razliko od Rubensa Marijo predstavil kot preprosto dekle, ki ponižno s sklonjeno glavo sprejema božjo besedo. Prostor je temen, v ozadju je nežno osvetljena bela lilija, simbol Marijine čistosti. (Slika 13)

4.1 IKONOGRAFSKE NOVOSTI VECCE ANCILLA DOMINI

Motiv Oznanjenja so predhodniki Rossettija interpretirali kot mističen dogodek in temu primerno sta bila upodobljena tudi Marija innadangel Gabriel, po navadi postavljena v bogat meščanski interier ali urejen vrt, medtem ko ju je Rossetti postavil v skromno opremljeno sobo. Njuni obleki sta preprosti, pri nadangelu Gabrielu pod preprosto tuniko vidimo njegovo mišičasto telo. Namesto kril, ki so navadno označevala božjega sla, je upodobljen s plameni okrog gležnjev. Marija ni upodobljena pri branju misala ali zatopljena v kontemplativno razmišljanje, temveč se boječe stiska k steni. Deluje ranljivo in krhko, pokrčeni nogi lahko interpretiramo kot strah pred spolnim napadom.[15]

Na sliki nikjer ne opazimo knjige, ki je obvezen element pri Oznanjenju, saj Marijo predstavlja kot učeno žensko, ki samovoljno bere in razume teološka dela. Njena fizična nedolžnost se odražav njenem nedolžnem mišljenju.Marija je prerokbo o Devici, ki bo spočela in rodila sina z imenom Emanuel, spoznala ob branju knjige preroka Izaija. Vendar je šele ob prihodu nadangela doumela, da se besedilo nanaša nanjo, zato je postavila smiselno vprašanje, kako bo spočela sina, če ne pozna moškega.[16] Marija pri branju knjige je bila skozi stoletja vzor za krepostno žensko. Zaradi priljubljenosti motivaje bilo očitno kulturno sprejemljivo, da ženska zna brati oziroma mora znati brati, če želi posnemati Marijo.[17]

Rosseti je namesto knjige upodobilvezenje, kar lahko razlagamo kot odsev viktorijanske dobe in vlogo ženske, ki je bila deležna skromne izobrazbe in od katere se je pričakovalo, da se popolnoma posveti možu in družini.[18]

5 BRATOVŠČINA PRERAFAELITOVIN ROSSETTI

Dante Gabriel Rossetti je bil eden izmed ustanovnih članov bratovščine Prerafaelitov, ustanovljene leta 1848. Večinoma so gasestavljali študenti Kraljeve akademije v Londonu.Verjeli so, da je evropska umetnost od visoke renesanse naprej nazadovala. Uprli so se akademski tradiciji kopiranja starih mojstrov in idealizaciji figur. Angleška umetnost se jim je zdela izumetničena in preveč lahkotna.Vzor in navdih so iskali v flamskem in italijanskem slikarstvu in literaturi pred letom 1500, ki je bilo tehnično gledano primitivno, vendar je bilo verovanje slikarjev in iskrenost njihovih motivov pristno. Pri njihovem slikanju lahko opazimo močne realistične tendence in teženje k uporabi čistih, živih barv.[19]

Te težnje lahko opazimo pri Ecce Ancilla Domini. Ko je bila slika prvič razstavljena, so se kritiki zgražali nad preveč realističnimi figurami in neznanjem upodobitve pravilne perspektive, ki sicer gledalca na prvi pogled zmede, vendar da sliki občutek dramatičnost in še poudari Marijino nelagodje. V primerjavi z zgodnje renesančnimi scenami Oznanjenj, je Rossetti omejil barvno paleto in formo.[20]

Na oblikovanje Rossettijeve slikarske in pesniške osebnosti je bratovščina močno vplivala. Devetnajstletni mladenič z italijanskimi koreninami je v negotovosti in nemirih 19. stoletja iskal svoj smisel ustvarjanja. Najprej se je opredelil kot »Umetniški katolik«. Izgubljene verske vrednote je iskal v literaturi Danteja Alighierija in pri ostalih srednjeveških pesnikih. Vendar lahko že v zgodnjih pesnitvah zaznamo njegovo negotovost v Boga.[21]

Rossetti je bil glavni zagovornik, da društvo izda revijo The Germ, v kateri se je javnosti predstavil kot pesnik, hkrati pa je zagovarjal teorijo, da sta slikarstvo in poezija sestrski umetnosti, ki imata bolj ali manj enak namen, besedilo lahko namreč tudi ilustrira sliko in obratno. Bell označi Prerafaelite kot literarne slikarje, ki so uporabljali slikarstvo za izražanje literarnih idej v času boja med religijo in znanostjo.[22]

6 VERSKO DOGAJANJE

Prerafaeliti so pozornost javnosti vzbudili z radikalnim počlovečenjem bibličnih tem, kar je zmotilo pripadnike protikatoliškega gibanja. Očitali so jim naklonjenost Rimokatoliški cerkvi, ki je leta 1850 ponovno utrdila svoj položaj v Angliji.Anglikanska vera je v času protestantizma spremenila odnos do Marije. Ne poveličuje je kot posrednice med Bogom in človeštvom, njena vloga je omejena zgolj na utelešenje in rojstvo Božjega sina.[23]

Pri popularizaciji Marijinega čaščenja je pomembno vlogo odigralo Oxfordsko gibanje, najbolj aktivno med letoma 1833 in 1845. Trdili so, da je identiteta in historični izvor Anglikanske cerkve v Katoliški in poskušali obuditi način verovanja pred reformacijo. Zavzemali so se za ponovno uporabo katoliških obredov,kot so uporaba kadila in zvonov, petje liturgičnih pesmi in prejetje zakramenta med obredom. Člani gibanja, ki so bili večinoma visoko izobraženi,soBiblijo dojemali kot poezijo. Svoje poglede na družbo invero so izražali skozi verze. Marijo so za razliko od Anglikancev smatrali za enakopravno Sveti Trojici. Poudarjali so pomen utelešenja Božjega sina v njenem telesu in jo postavili na najvišje mesto v čaščenju svetnikov.[24]

Prerafaelite so povezovali z Oxfordskim gibanjem, ker so na njihovi prvi razstavi vsi predstavili dela s krščanskomotiviko, vendar brez svetosti, katera je bila po navadi prisotnapri takih delih. Prav tako so svoj navdih iskali v srednjeveškem slikarstvu, ki je bilo brez odvečne ornamentike. Rossetti je v svojo mladostno poezijo vpletal vprašanja o Božjem poslanstvu, spraševal se je o smislu verovanja, vendar ne moremo reči, da je njegova vera iskrena. Z vprašanji o veri se namreč spopada bolj v smislu takrat aktualnega vprašanja o osrednji vlogi Marije v krščanskem duhovnem življenju kot pa v osebnem iskanju Boga.V naslednjih letih je sicer še slikal teme z religiozno vsebino, prežeto s simbolizmom, vendar katoliška vera ni bila več središče njegove umetnosti.[25]

7 POEZIJA ROSSETTIJA

Marija je bila izvir navdiha tudi za Rossettija, tako za slike kot tudi za poezijo. Njegova pesem Marijino deklištvo je razlaga za njegovo prvo sliko Deklištvo Marije Device, ki jo je naslikal eno leto pred Ecce Ancilla Domini.V pesmi zaznamo pesnikovo nostalgijo po časih, ko je človeštvo vseskozi čutilo prisotnost Božjega, hkrati pa težik temu, da bi Boga našel v čisti formi vsega, kar ga obdaja. Tako v pesmi kot v sliki predstavi čudež preproste deklice, ki je del Božjega načrta.Izpostavi Marijino človeško plat, saj jo predstavi kot deklico in mlado žensko, hkrati pa je most med božanskim in človeškim. Pojavljajo pa se mu dvomi v Boga in njegovo posredovanje, sprašuje se o smislu življenja. Na sliki je jasno prikazano ločevanje med notranjostjo, kjer sta Marija in njena mati Ana priča Božji prisotnosti, medtem ko je sveti Joahim izoliran v zunanjem svetu.[26]

Sliki se vsebinsko povezujeta. Lilije, ki jih Marija izvezuje na prvi sliki, so pri Oznanjenju dokončane. Vidimo da Marijina izobrazba ne temelji na učenju iz knjig, temveč na opazovanju narave. Pri vezenju lilije je posnemala naravo (mimesis) in tako spoznala Božjo vero, upanje in dobroto.[27] Angel otrok, ki na starejši sliki zaliva lilijo in s svojo prisotnostjo napoveduje Marijino usodo, je lahko nadangel Gabriel, ki daje lilijo Devici.[28] (Slika 15)

Njegova duhovna kriza se odraža tudi v njegovi pesnitvi Ave, v kateri načrtno preseže meje človeške percepcije, s katerimi je na simbolni ravni omejen pri Ecce Ancilla Domini in do potankosti razvije razmišljanje o vlogi Device. Marijo v razmerju s Sveto Trojico obravnava kot enakopravno. Opiše jo kot hči rojeno Bogu, mater Kristusa in ženo Svetega Duha, sama je ženska Sveta Trojica. Vzpostaviti hoče intimno zvezo z Marijo, saj jo naslavlja s sestro. Rossetti je jasno opredelil svoje mnenje in podprl dogmo Brezmadežnega spočetja.[29]

Nadalje opisuje njeno življenje in se sprašuje o Marijinem razumevanju Logosa in Kristusovem poslanstvu. Predstavi jo kot historično osebo, ki se spopada z dvomi in tragično izgubo sina. Poudari njeno nerazumevanje Logosa, saj objokuje smrt sina, ki pa je del Božjega načrta. Marijino vnebovzetje simbolizira s tempeljskim zastorom, ki se je pretrgal na pol ob Kristusovi smrti, kot razkritje Logosa Mariji. Dvomi, da bo Marija lahko svoje spoznanje prenesla na ostalo človeštvo, ki ni sposobno razumeti pomena Božjih dejanj.[30]

V zaključku počasti Marijo kot Kraljico nebes, odeto v zvezde, ki stoji poleg Božjega prestola. Svojo dušo sprašuje, ali je vera, upanje ali ljubezen kriva, da vidi božansko podobo Marije. Priprošnja na koncu izkazuje veliko zaupanje in vero v Devico, vendar ne poudarja več svojega osebnega odnosa z njo.[31]

Ecce Ancilla Domini je logično nadaljevanje slike Deklištvo Marije Device. Zgodba Marije, ki na prvi sliki orisuje vsakdanjik mladenke,označuje njeno poslanstvo, se razvije v duhovno dramo in boj, s katerim se je soočila Marija. Simbolična idila prve slike se stopnjuje v prenatrpan bel prostor, ki še bolj intenzivno izpostavi težo Božjega naročila. Pri nobeni sliki ne dobimo občutka globoke pobožnosti in čaščenja.

Rossetti, ki je hotel biti zvest naravi, se je Oznanjenja lotil s psihološkega vidika mladega viktorijanskega dekleta, h kateri pristopi Božji sel in ji pove, da bo brezmadežno spočela.[32] Šok, strah, nezaupanje in stiskanje k steni tako postanejo smiselni v luči njegove poezije, ki je prav tako polna dvomov v Boga, kot je njegova Marija polna dvomov vase.

8 ZAKLJUČEK

V iskanju duhovnih vrednot za svoje slikarstvo se je Dante Gabriel Rossetti najprej zatekel v tradicionalno krščansko motiviko, saj je želel, da imajo njegove slike globlji pomen, sporočilo gledalcem je bilo drugotnega pomena. Čeprav je bil Rossetti vzgojen v krščanskem duhu, je vero dojemal in obravnaval predvsem z estetskega stališča. Zaradi njegove skeptičnosti v Božjo resnico je začel simbolne pomene iskati v posvetnih, materialnih stvareh, in z njimi skušal izraziti svoj ustvarjalni nemir.[33]

V svoji zgodbi Sveta Agnes Priprošnjica (ang. Saint Agnes Intercession), kjer nadobudni slikar upa, da bo zaslovel s portretom svoje ljubljene, Rossetti prikaže svoje estetsko prepričanje, da mora slikar naslikati svojo dušo, drugače je slika brez vrednosti. Vendar ga je strah dejstva, da bo s tem dejanjem razkril globino svoje duše in na koncu prišel do spoznanja, da njegovo delo ni nekaj novega in da ne more preseči umetniških dosežkov preteklosti.[34]

Rossettijevi portreti Marije so ogledalo mladega slikarja, v katerem je vedno videl drugačni odsev svoje duše. Tudi po tem, ko je njegova vera usahnila, mu je Marija služila kot vir navdiha, vse dokler ni spoznal svoje usodne ženske in neskončni vir navdiha, Elizabeth Siddal, ki jo je zaradi navdušenja nad Dantejem poimenoval Beatrice.

9SLIKOVNO GRADIVO

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 1: Dante Gabriel Rossetti, Ecce Ancilla Domini, olje na platno, 72,4 x 41,9 cm 1850,Tate Britain, London

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 2: Oznanjenje, prva polovica tretjega stoletja, Prisciline katakombe, Via Salaria Nova, Rim

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 3: Oznanjenje, druga četrtina 5. stoletja, Santa Maria Maggiore, Rim

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 4: Codex Egberti, Oznanjenje, 980–993, Stadtbibliothek, Trier

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 5: Evangeliar Otona III., Oznanjenje, 990, Aachen

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 6: Oznanjenje, 1230, osrednji portal zahodnega pročelja stolnice v Reimsu, Reims

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 7: Duccio, Oznanjenje, 1308–1311, The National Gallery, London

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 8: Giotto, Oznanjenje, 1303–1305, kapela Scrovegni, Padova

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 9: Jan van Eyck, Oznanjenje, 1423–32, Gentski oltar, The Metropolitan Museum of Art, New York

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 10: Robert Campin, Oznanjenje, 1425–28, oltar Merode, The Metropolitan Museum of Art, New York

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 11: Leonardo da Vinci, Oznanjenje, 1472–1475, Uffizi, Firence

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 12: Peter Paul Rubens, Oznanjenje, 1628, Rubenshuis, Antwerp

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 13: Caravaggio, Oznanjenje, 1608, Musée des Beaux-Arts, Nancy

Abbildung in dieser Leseprobe nicht enthalten

Slika 14: Dante Gabriel Rossetti, Deklištvo Marije Device, 1849, Tate Gallery, London

SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA

Slika 1: Dante Gabriel Rossetti, Ecce Ancilla Domini, olje na platno, mere: 72, 4 x 41,9 cm, 1850, Tate Britain, London http://allart.biz/up/photos/album/R/Dante%20Gabriel%20Rossetti/dante_gabriel_rossetti_16_ecce_ancilla_domini.jpg, zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 2: Oznanjenje, prva polovica tretjega stoletja, Prisciline katakombe, Via Salaria Nova –Rim https://iconreader.files.wordpress.com/2012/03/annunciation_priscilla-tombs.jpg, zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 3: Oznanjenje, druga četrtina 5. Stoletja, Santa Maria Maggiore, Rimhttp://www.arts.magic-nation.co.uk/hist2.jpg,,zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 4: Codex Egberti, Oznanjenje, 980-993, Stadtbibliothek, Trier

Vir fotografije: fototeka prof. Nataše Golob

Slika 5: Aachenski evangeliar, Oznanjenje, 990, Aachen

Vir fotografije: fototeka prof. Nataše Golob

Slika 6: Oznanjenje, 1230, osrednji portal zahodnega pročelja stolnice v ReimsuReimshttp://farm2.staticflickr.com/1063/3266800897_32e43c216f_z.jpg,zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 7: Duccio, Oznanjenje, 1308-1311, The National Gallery, Londonhttps://classconnection.s3.amazonaws.com/961/flashcards/1173961/jpg/13.231329241037238.jpg, zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 8: Giotto, Oznanjenje, 1303-1305, kapela Scrovegni, Padovahttps://classconnection.s3.amazonaws.com/929/flashcards/911929/jpg/giotto___arena_chapel___annunciation_to_anna1328978330213.jpg, zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 9: Jan van Eyck, Oznanenje, 1423-32, Gentski oltar, The Metropolitan Museum of Art, New Yorkhttp://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/6/6a/JanVanEyck-retauleGent-1724.jpg,zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 10: Robert Campin , Oznanjenje, 1425-28, oltar Merode, The Metropolitan Museum of Art, New Yorkhttp://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2e/Robert_Campin_-_L'_Annonciation_-_1425.jpg,zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 11: Leonardo da Vinci, Oznanjenje, 1472–1475, Uffizi, Firencehttp://en.wikipedia.org/wiki/Annunciation_%28Leonardo%29#/media/File:Leonardo_da_Vinci_-_Annunciazione_-_Google_Art_Project.jpg,,zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 12: Peter Paul Rubens, Oznanjenje, 1628, Rubenshuis, Antwerphttp://www.rubenshuis.be/pics/Stad/Bedrijven/Cultuur_sport_recreatie/CS_Musea/Rubenshuis/Collectie/Afb01.jpg?hid=img;q=80;w=250;rm=18 ,zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 13: Caravaggio, Oznanjenje, 1608, Musée des Beaux-Arts, Nancyhttp://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/e/e9/Annunciation-Caravaggio.jpg,zadnji dostop 14. 5. 2015

Slika 14: Dante Gabriel Rossetti, Deklištvo Marije Device, 1849, Tate Gallery, London. http://www.liverpoolmuseums.org.uk/walker/exhibitions/rossetti/graphics/large/girlhood.jpg,zadnji dostop 14. 5. 2015

10 SEZNAM LITERATURE

Nigel Aston, Art and Religion in Eighteenth-century Europe, London 2009.

David Michael Reid Bentley, Rossetti's 'Ave' and Related Pictures, Victorian Poetry, XV/1, 1977, pp. 21–35.

Quentin Bell, A new and noble school. The Pre-Raphaelites, London 1982.

J. H. Emminghaus, s.v. Ikonografie Anfang fröclichristlich und protobyzantinisch Zeit, Lexikon der christlichen Ikonographie, IV, Freiburg im Breisgau 1994, p. 424–429.

Tine Germ, Simbolika cvetja, Ljubljana 2002.

David G. Riede, Dante Gabriel Rossetti and the Limits of Victorian Vision, London 1983.

Hanneke Grootenboer, Reading the Annunciation, Art history, XXX/3, 2007, pp. 349–363.

Timothy Hilton, The Pre-Raphaelites, London 1995.

Lucia Impelluso, Nature and its symbols, Los Angeles 2004.

Laura Saetveit Miles, The Origins and Development of the Virgin Mary’s Book at the Annunciation, Speculum, LXXXIX/3, 2014, p. 632–669.

Elizabeth Prettejohn, The art of the Pre-Raphaelites, London 2007.

Kathryn Ready, Reading Mary as a reader; The Marian art of Dante Gabriel and Christina Rossetti, Victorian Poetry, XLVI/2, 2008, pp. 151–174.

Timothy Verdon, Mary in Western art, United Kingdom 2005.

[...]


[1] Elizabeth PRETTEJOHN, The art of the Pre-Raphaelites, London 2007, p. 51.

[2] Lucia IMPELLUSO, Nature and its symbols, Los Angeles 2004, p. 16.

[3] Tine GERM, Simbolika cvetja, Ljubljana 2002, pp. 70–71.

[4] Kathryn READY, Reading Mary as a reader; The Marian art of Dante Gabriel and Christina Rossetti, Victorian Poetry XLVI/2, 2008, p. 158.

[5] PRETTEJOHN, 2007, p. 51.

[6] J. H. EMMINGHAUS, s.v. Ikonografie Anfang fruclichristlich und protobyzantinisch Zeit, Lexikon der christlichen Ikonographie, IV, Freiburg im Breisgau 1994, p. 424.

[7] Laura SAETVEIT MILES, The Origins and Development of the Virgin Mary’s Book at the Annunciation, Speculum, LXXXIX/3, 2014, p. 636.

[8] Ibid., p. 637.

[9] EMMINGHAUS 1994, p. 426.

[10] Timothy VERDON, Mary in western art, United Kingdom 2005, p. 112.

[11] Ibid., p. 91.

[12] Hanneke GROOTENBOER, Reading the Annunciation, Art history, XXX/3, 2007, pp. 352–353.

[13] Ibid., pp. 354–56.

[14] Nigel ASTON, Art and Religion in Eighteenth-century Europe, United Kingdom 2009, pp. 234–235.

[15] READY 2008, p. 159.

[16] MILES 2014, pp. 639–41.

[17] Ibid., p. 659.

[18] READY 2008, p. 166.

[19] Timothy HILTON, The Pre-Raphaelites, London 1995, pp. 79–80.

[20] PRETTEJOHN, 2007, p. 51.

[21] David G. RIEDE, Dante Gabriel Rossetti and the limits of Victorian vision, London 1983, pp. 20–21.

[22] BELL 1982, pp. 49–50.

[23] PRETTEJOHN 2007, p. 236.

[24] READY 2008, p. 153.

[25] RIEDE , 1983, p. 44.

[26] READY 2008, p. 157.

[27] Ibid., p. 156.

[28] Ibid., pp. 158–159.

[29] David Michael REID BENTLEY, Rossetti's 'Ave' and Related Pictures, Victorian Poetry, XV/1, West Virginia 1977, p. 30.

[30] READY 2008, p. 163.

[31] BENTLEY 1977, pp. 31–32.

[32] PRETTEJOHN 2007, p. 246.

[33] RIEDE, 1983, p. 51.

[34] Ibid. p. 49.

Details

Seiten
21
Jahr
2014
ISBN (Buch)
9783668039643
Dateigröße
1 MB
Sprache
Slowenisch
Katalognummer
v306032
Note
8 (2,3)
Schlagworte
dante gabriel rossetti ecce ancilla domini proseminarska

Autor

Teilen

Zurück

Titel: Dante Gabriel Rossetti: "Ecce Ancilla Domini". Proseminarska naloga iz ikonografije